Prva evropska zbirka pravljic, jezikovno bohotna, mesena, a tudi grenko zacinjena z zavedanjem, da ljudje raje verjamemo v obstoj govorecih grmov kot v smiselnost ucenjakovih besed. Zgodba zgodb je duhovita in ostra kritika druzbe 17. stoletja, ki jo je Neapeljcan Giambattista Basile (1566-1632) skozi lastno zivljenjsko izkusnjo poznal od »ljudske baze« do dvorskih visav. V zdruzitvi teh dveh svetov je nastala prva evropska zbirka pravljic, jezikovno bohotna, mesena, a tudi grenko zacinjena z zavedanjem, da ljudje raje verjamemo v obstoj govorecih grmov kot v smiselnost ucenjakovih besed. Brata Grimm sta v njem videla ideal; B. Croce zadnjega vélikega renesancnega novelista in velikana italijanskega baroka; I. Calvino cudaskega sredozemskega Shakespearja. Basile ni avtor za otrosko publiko, bo pa zbirka bolj zabavala tiste, ki se strinjajo z njegovo trditvijo, da ima clovek v tej greznici od sveta toliko, kolikor mu uspe prigristi z lastnimi zobmi. * Poleg tega, da so Basilejeve zgodbe prototip nove literarne zvrsti, so tako tudi izjemen zgodovinski dokument, ki sodobnemu bralcu na satiricen nacin priblizuje vsakdanjo realnost ene izmed evropskih prestolnic 17. stoletja (Neaplja), v kateri so bile razlike med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, tako velike, vseobsegajoce in vsedolocujoce, da je bil svet videti zacementiran v dana razmerja, ki znotraj obstojecega reda niso ponujala nikakrsne moznosti spremembe. Zanr, ki ga je ustvaril Basile, je slogovni eksperiment, ki skusa slediti upovedovani snovi, hkrati pa jo ves cas tudi bolj ali manj eksplicitno komentira. To se ni pravljica, ki je v 20. stoletju postala neodtujljiv del procesa odrascanja, v katerem ima jasne vzgojne, psiholoske in ucne namene - Basile izkoristi tiste lastnosti enodimenzionalne realnosti, zaradi katerih ima pravljica moc, da z lucjo posveti v najtemnejse koticke clovekove duse, locira njene najbolj pritlehne, umazane in destruktivne strasti in jih postavi v dvorano ogledal, kjer jih preobraca, deformira in amplificira, dokler se groza, ki ob njih navdaja bralca, ne spremeni v odresujoc krohot.
